DAN X?

Minilo je ogromno dni, odkar sem nazadnje pisal tu gor in vmes sem že prispel nazaj domov. Muči me post-tujinska depresija, kot sem poimenoval to bedno stanje, ko prideš iz neprimerno boljše države domov v to bedno luknjo, kjer živimo. Čez noč sem bil pahnjen v čisto drugi svet, ki mi niti malo ne leži, a nimam izbire in se moram sprijazniti, da sem enostavno tu doma. Na žalost? Niti ne, tako ali tako bom namreč ob prvi priložnosti pobegnil nazaj, kamor sodim, tu enostavno ni prihodnosti.

Kljub vsej moji črnogledosti sem seveda nenormalno zadovoljen z mojo japonsko izkušnjo, ki mi je pustila ogromen pečat in ne morem prenehati razmišljati o vsem, kar se nam je dogajalo tam na drugi strani sveta. Po facebooku berem objave vseh mojih japonskih prijateljev in kar ne morem se zadržati, da se ne bi zamislil, kako bi bilo, če bi še malo ostal tam. Oni se imajo več kot očitno super, prišlo je namreč 25 novih študentov iz Avstralije in Singapura. Še vedno smo v tisti fazi, ko se slišimo praktično vsak dan, a vem, da se bo to dogajalo čedalje redkeje in redkeje. Oni bodo nadaljevali v svojem ritmu, sam pa bom že našel svoj ritem in se nekako prilagodil.

Domači profesorji so mi naložili ogromno dela, ki ga moram opraviti, ker me skoraj tri mesece ni bilo na faksu. Do januarja imam tako rok za tri geografske in dve japonski seminarski nalogi, poleg tega pa me še takoj na začetku januarja čakata dva kolokvija, ki se ju seveda niti malo ne veselim. Menda niti nisem zamudil tako veliko snovi, kot sem mislil, a vseeno bo učenja več kot preveč - tudi sedaj za praznike, ko sem mislil, da bom lahko še malo lenaril, da se vklopim v staro 'slovensko' življenje. No, če je to stranski učinek neverjetnega potovanja, bom z veseljem zagrabil delo in poplačal svoj dolg. :)

Seveda sem takoj vprašal profesorice na faksu, kakšne imam možnosti za hitri povratek v tujino. Če mi uspe diplomirati naslednje poletje, imam menda precej dobre šanse za štipendijo japonske ambasade, ki bi mi zaradi lepega povprečja in izkušenj z Japonske finančno pomagala pri magistrskemu študiju septembra. Tako bi vsaj dve leti prejemal izredno lepo vsoto denarja, poleg tega pa bi se seveda vrnil tja, kamor nekako sodim. Vsaj tako čutim ... ^^

Vsem, ki ste me spremljali skozi vsa moja doživetja se iskreno zahvaljujem in želim vesel božič in srečno novo leto 2013. Če imate visoke cilje in želje, se jih ne bat uresničit, včasih je marsikaj lažje kot zgleda! :)

David

DAN 63:

Tako kot Franca, bo tudi moj pobeg na vzhod kmalu gotof in se bom moral vrniti domov. Dejansko mi je ostalo še malce več kot dva tedna in mami je že presrečna, da se (po njeno) končno vrnem, sam pa bi seveda še ostal tukaj. Tudi na faksu se počasi približujemo koncu in temu primerno nas zalagajo z ogromno nalogami, da bi ja v roku dokončali zastavljeno snov. Zato tudi kar nekaj časa ni bilo objave tu gor in ker se ni zgodilo nič pretirano posebnega, se bom malce bolj podrobno dotaknil Japoncev in Japonk. :)

Ko sem prišel sem, sem bil nekakšen tujek v dobro naoljenem stroju in za razliko od ostalih izrazito ravnih in temnih las, sem precej izstopal; vsaj takšen sem imel občutek. Vsi okrog mene so letali levo desno in vsak je vedel, kaj počne in kam gre. Sam tega seveda nisem vedel in tudi zdaj se še vedno ne znajdem najbolje. Vsak je bil zatopljen v svoj dnevni ritem in dobil sem občutek, da so Japonci hladni ljudje, da nekako nočejo, da se jim približaš. In še vedno mislim, da je tako, a le navzven. Ko namreč človeka spoznaš, predreš ta zunanji mehurček, ki ga obdaja in v trenutku se spremeni v izjemno odprto in prijazno osebo. Treba je le predreti led ... ^^

Opazil sem tudi, da so izjemno ponosni na svojo kulturo in predvsem jezik. Kadarkoli sem recimo na cesti ali pa železniški postaji potreboval pomoč in sem uporabil japonski jezik, pa čeprav morda nisem spacal skupaj najbolj korektnih stavčnih struktur, so mi takoj priskočili na pomoč, karkoli so že zmogli. Če se spomnite, kako sta me dve punci pospremila do avtobusne postaje in študentskega doma kakšen mesec in pol nazaj, je to klasičen primer. Ko opazijo, da se trudim, da bi v njihovem jeziku vprašal in poprosil za pomoč, se v njih obrne nekakšno stikalo in takoj bi zate storili vse. 

Drugače je na primer, če se kdo odloči, da bo poizkusil z angleščino. Prvi problem nastane takoj na začetku, ker redko kdo zna tako dobro angleško, da bi ti lahko konkretno pomagal (Japonci se namreč smatrajo za nekako samozadosten narod in posledično niso najbolj nori na tuje jezike, čeprav se to popravlja - morda pa je to le moj občutek) in potrebne so kretnje ter telesna govorica. Sicer se bodo še zmeraj ponudili za pomoč, a ne bodo šli v takšne ekstreme, kot sem jih omenil prej. Z uporabo japonščine jim izkažeš obilico spoštovanja in tega ti še kako znajo vrniti nazaj! :)

Pa da se malce vrnem nazaj k tujim jezikom ... Ker sem sam v kampusu po imenu Minoh, ki je fakulteta za tuje jezike Univerze v Osaki, zna praktično vsak tukaj vsaj en tuji jezik. Spoznal sem že ljudi, ki tekoče govorijo Turško, pa Švedsko, Tajsko, kopico eksotičnih jezikov in seveda standardni zahodni komplet in včasih kar podzavestno smatram, da zna vsak Japonec nekaj od tega. Seveda to nikakor ni res in so dejansko pri tujih jezikih zelo slabi. Tako se mi je že večkrat zgodilo, da recimo na ulici ali pa v trgovini k tebi pristopi neznanec in te vpraša, če znaš angleško. Ko mu to potrdiš, te nato ponavadi vpraša kakšno slovnično vprašanje, kar jih zanima glede jezika in nato izginejo neznano kam. To se mi je zgodilo že z majhnimi otroci pa tudi s starejšimi poslovneži, ki so me pocukali za rokav v trgovini. ^^

Študentje, ki ne študirajo jezikov, imajo alternativne metode za obnavljanje ali učenje le teh. Tako imamo vsak četrtek v kampusu Suita tako imenovan English Cafe, kjer se zbere kup Japoncev in kup tujcev in potem skupaj kramljamo in igramo igre v angleščini. Za tujce je vstopnina brezplačna, dobimo pa tudi zastonj obrok hrane in kolikor hočemo pijače. Sama zadeva je precej zabavna, sploh ko gledaš in poslušaš, kako se Japonci med seboj trudijo komunicirati v angleščini. Zame je malce nerodno, ker bi govoril japonsko, oni pa bi z mano angleško, a se v tem primeru seveda jaz prilagodim, ker so oni morali plačati, da se družijo z nami ... :)

Kaj sem opazil pri Japoncih? OBOŽUJEJO drage znamke in tega jih ni sram priznati ali pokazati. Tako vidiš na vsakem vogalu kup recimo Burberry šalov ali pa Louis Vuitton torbic, ki jih ponosno razkazujejo. Opazil sem tudi, da moški zavihajo hlačnice navzgor, da se spodaj vidijo nogavice. Najprej mi ni bilo jasno, zakaj to počnejo, ker sem smatral, da jih ob tem zebe, a sem končno doumel, da je trik v izkazovanju tudi firme nogavic. Punce po drugi strani nosijo mini krila skozi celo leto. Tudi pri 10°C večkrat vidim punce brez dokolenk ali pajkic, samo z mini krilom in navadnimi nogavicami, a njih to očitno ne moti. Za lepoto je treba potrpet? No ja ... Kar se tiče stila, lahko potrdim, da Japonci stil definitivno imajo. Znajo se dobro obleči, a se mi zdi, da včasih ne znajo nositi oblačil, če me seveda razumete. ^^

Za razliko od dragih znamk večkrat opazim tudi bolj odštekane punce in fante, ki se sprehajajo naokrog. Tukaj velja nekakšno nepisano pravilo, da lahko oblečeš karkoli in te ne bo nihče sodil po tem. Tako vidim praktično vsak dan nekega fanta, ki se po faksu sprehaja v fluorescentnih barvah z živo roza kapo in super čudno frizuro, kjer je na vrhu izjemno na kratko postrižen, ob strani in zadaj pa ima recimo 30cm dolge lase. Nihče mu nič ne očita, njemu je vseeno, kaj si drugi mislijo in, kar je najbolj pomembno, nihče ga ne sodi po njegovem stilu. 

Današnja objava je polna teksta in brez slik in za spremembo, mi tako ustreza. Verjetno vas zanimajo tudi takšne stvari ... Če ima kdo kakšno posebno željo za poročilo ali komentar, naj me prosim kontaktira najkasneje do naslednjega tedna, ker potem mi bo časa definitivno zmanjkalo. Planiranih imam namreč še kup aktivnosti, ki bi jih rad doživel, da ja ne bi česa pomembnega izpustil, dokler sem še tu. :)

Do naslednjič, cya!

DAN 57:

Kot omenjeno, spet pomanjkanje časa in ogromne zamude, vse posledica novega podaljšanega vikenda, ki smo ga deležni. Četrtek je tako postal petek, poleg običajne svete trojice petek-sobota-nedelja. :)

Za četrtek smo bili zmenjeni, da gremo zvečer žurat in mislim, da nam je kar konkretno uspelo. Trije sošolci, dva Japonca in dve Japonci smo se kot ponavadi odpravili v Umedo, kjer smo imeli ob 11 rezervirano mizo v pivnici oziroma izakayi. Trajalo je kar nekaj časa, da smo se sploh našli in ulovili, a smo vseeno prispeli pravočasno. Naša pivnica se je nahajala v samem centru, v sedmem nadstropju ogromne stolpnice, kjer smo morali že na začetku dolgo čakati, da smo se sploh spravili v dvigalo.  

Nas sedem so posedli za mizo v bližini šanka, kar se je na koncu izkazalo za zelo taktično potezo. To pivnico smo namreč izbrali s posebnim razlogom: za 15€ lahko od 11 zvečer do 5 zjutraj piješ karkoli in kolikor hočeš, zraven pa imaš za majhna doplačila na razpolago cel kup okusnih prigrizkov in jedi. ^^

Ravno ko smo se ogreli, nas je presenetilo nekaj norega. Finec, ki ga vsi poznamo, je praznoval rojstni dan in je v našo pivnico nenapovedano pripeljal 25 ljudi, ki smo jih morali posesti okrog, čeprav ni bilo prostora. Situacija se je nenormalno razživela in kar naenkrat je bila pivnica polna tujcev iz celega sveta. Mize smo stalno rotirali, tako da smo bili dejansko vsi stalno v stikih in da ni nihče izostal. :)

Kot bi mignil je bila ura pet in že so nas podili ven, mi pa, ker nismo imeli vlaka, nismo mogli it domov. Tako smo posledično pristali v sosedni stavbi in se lotili bowlinga do šestih zjutraj. Izmučeni in zaspani smo se počasi morali vrniti proti postaji in z vlakom proti domu, kar je na bilo na koncu okrog osme ure zjutraj. Vse zaradi že večkrat omenjenega problema, kar se tiče javnih prevozov ...

DAN 58:

Ura je bila osem in padel sem direktno v posteljo. Zbudil sem se okrog druge ure popoldne in si končno privoščil obrok hrane, ki sem si ga prekleto zaslužil. Spravil sem se pod tuš in ko sem se vrnil pred računalnik, me je že čakalo sporočilo glede večera. Spet so me povabili, da gremo skupaj v mesto in to v klub, kamor smo že hoteli iti, a nam ni uspelo. :D

Tako sem bil ob sedmih že na železniški postaji in pol ure kasneje smo se zopet dobili v Umedi. Najprej smo bili samo štirje, na koncu pa se je od nikoder prikazala še grupa osmih, tako da nas je bilo na koncu kar 12. Ob devetih smo bili zmenjeni pred klubom, a ker smo se toliko časa zbirali, smo seveda domenjeno uro zamudili. Okrog 21:15 smo prišli pred klub, kjer smo vedeli, da je vstopnina 10€ na osebo, le da to ni bilo res. Vsaj po deveti uri zvečer ne, ker so kar naenkrat kot vstopnino zahtevali 30€. Seveda se nam je to zdelo preveč in smo se obrnili.

Na priporočilo kolega smo se odpravili v irski bar, kjer nismo ostali dolgo. Pivo je bilo namreč 8 evrov in nihče ni bil pripravljen zapraviti toliko denarja. Tako smo se vrnili proti postaji in se odpravili v drug predel mesta z imenom Ishibashi. Tam smo se zopet na priporočilo spravili v drug bar, kjer smo bili sami. Nam je čisto ustrezalo in ob dobri hrani in pijači, kupu družabnih iger in pikadu nam je noč kaj hitro minila. :)

Po polnočnem McDonaldsu je seveda sledil povratek domov, ki se je kar pošteno zavlekel, a o tem kdaj drugič. Danes sem podobno kot včeraj, večino dneva prespal in si tako čisto zmešal bioritem. Za jutri imam spet na seznamu kup domačih nalog in opravil, tako da mi dolgčas sigurno ne bo.

Do jutri, cya!

(nekaj slik še čakam in bodo naložene takoj, ko jih dobim)

Najprej mini opravičilo glede četrtka, ko sem kar precej jamral ... Smo v petek takoj zjutraj kasirali po 30€ vsak, tako da vzamem delček nazaj. :)

DAN 52:

Vstati je bilo treba okrog šestih, da sem vse spakiral in pripravil za pot v Hiroshimo in Miyajimo. Sicer je bilo to planirano za petek zvečer, a smo nekako spontano pristali zunaj in so se mi vsi plani instantno porušili.  Po tušu, mini zajtrku in pakiranju nahrbtnika, sem pristal na avtobusu in se odpravil že kar tipično proti postaji Kita-senri. Tam so me (poleg še par drugih študentov, ki živijo v bližini) pobrali z našim skupinskim avtobusom in že smo šli Hiroshimi naproti.

Avtobus je bil za okrog 50 ljudi, nas pa je bilo krepko čez in so tako morali nekateri sedeti na sredini, kjer imajo japonski avtobusi dejansko dodatne sedeže. Glede na odzive niso najbolj udobni, a ne znam povedati iz prve roke, ker sem imel srečo, da sem lahko sedel na normalnih sedežih (ki pa prav tako niso bili udobni, ker je vse narejeno za majhne japonske nogice). 

Celotna pot proti Hiroshimi je trajala skoraj 6 ur, ker smo se vmes dvakrat ustavili na počivališčih, kar je za Japonce precej običajna zadeva. Kljub temu nas to ni pretirano motilo, ker so japonska počivališča dejansko precej bolj zabavna kot naša - tu je namreč kar nekaj trgovinic in restavracij, kjer smo si nakupovali prigrizke in pijačo.

V Hiroshimo smo prispeli okrog dveh popoldne po parih urah spanja. Seveda smo bili vsi precej zlomljeni zaradi sedežev, povrh vsega pa je še rosilo in je vse skupaj izgledalo zelo turobno. Avtobus nas je odložil direktno pred spominskim muzejem miru in po tem, ko je vsak dobil svojo karto, so nas posedli v dvorano. Začeli smo namreč s predavanjem ženske, ki je 6. avgusta 1945 preživela atomsko bombo v Hiroshimi. 

Izvedeli smo vse grozne podrobnosti, med drugim tudi kako je kot osemletni otrok nevede ubila par ljudi, ko jim je po eksploziji dala vodo, ki je v njihovih izjemno dehidriranih telesih povzročila šok in jih dokončno spravila na oni svet. Imela je srečo, ker je živela 2,4km stran od hipocentra eksplozije in vse do tam je bilo mesto popolnoma zravnano z zemljo in v plamenih. Menda je mesto gorelo 7 dni skupaj in 350.000 ljudi je bilo izpostavljenih radiaciji. Število žrtev je nepredstavljivo, glede na njeno zgodbo, pa je najhujše prišlo par let po koncu vojne. Vsi so se v strahu za svoja lastna življenja še leta in leta izogibali preživelim iz Hiroshime, da ne bi bili neposredno izpostavljeni radiaciji. Iskanje partnerja in zaposlitve je bilo za preživele izjemna muka.

Predavanje je bilo izjemno zanimivo in ena ura je minila kot nič. Prestavili smo se iz dvorane v muzej v drugem nadstropju, kar pa je bila resnično čustvena izkušnja. Ko greš skozi celotno zgodbo Hiroshime, ne moreš, da se ne bi vsaj malo zamislil. Lahko si najbolj zajeban človek na svetu pa se boš tukaj ustavil in zamislil. Resnično gre za močan kraj ...

Časa nam je zmanjkovalo, a sem se vseeno nekako prikradel do najbolj znane stavbe v Hiroshimi. Gre za stavbo imenovano Genbaku dome, ki se je nahajala direktno pod eksplozijo Malega Dečka in zaradi močnih vertikalnih stebrov preživela eksplozijo (za razliko od nebroj ostalih stavb, ki so bile izbrisane iz zgodovine). Danes spada na Unescov seznam svetovne dediščine in ostaja kot opozorilo o moči jedrskega orožja.

Stemnilo se je kar hitro in že smo bili nazaj na avtobusu, na poti proti našemu prenočišču na vrhu hriba nad Hiroshimo, praktično na mesto, kjer je prej omenjena gospa preživela eksplozijo. Šlo je za resnično super stvar, ki na zunaj ni izgledala nič posebnega, v notranjosti pa smo imeli kup super zadev. Recimo spali smo v tipični japonski sobi s tatami 'preprogrami' na tleh in celotni notranjosti v tradicionalni leseni izvedbi. Pričakali so nas z večerjo, ki je vsebovala vsaj 7-8 različnih jedi, a nas Evropejcev tipično ni nasitila ... :)

Po večerji smo se prestavili v prvo nadstropje, kjer smo imeli različne sobe za sproščanje in zabavo. Tako smo preživeli vsaj uro ob gledanju norih japonskih televizijskih oddaj in se dodobra nasmejali. Sledil je čas za kopanje in ker je imela ta stavba samo tradicionalne japonske kopalnice, nismo imeli izbire in smo se morali skupinsko kopati. Najprej je bilo malce nerodno, a ko smo odkrili zunanji del kopalnice s fenomenalnim nočnim razgledom nad celotno Hiroshimo v lučeh, smo kaj hitro pozabili na vse. ^^

DAN 53:

Zbudili smo se s prav tako super jutranjim razgledom nad Hiroshimo in se odpravili na zajtrk. Sledila je namreč pot do trajekta, s katerim smo se odpeljali na bližnji otok po imenu Miyajima. Gre za popularno turistično točko na tem delu Japonske, zato poleg divjih jelenov in srnic ni manjkalo turistov. Imeli smo voden ogled po otoku in tako videli skoraj vse, kar je na otoku za videti. Otok je najbolj znan po rdečih 'tori' vratih, ki se nahajajo nedaleč stran od samega otoka v morju. Gre za verjetno najbolj znana tovrstna vrata, ki predstavljajo vhod v šintoistično svetišče. 

Srne in jeleni na otoku so sicer divji, a so navajeni turistov in skorajda lahko bi rekel, da so razvajeni. Lenobno se sprehajajo med množicami ljudi, ki jih božajo, hranijo in fotografirajo. Tudi mi smo si jih malce privoščili, so pa nam določeni jeleni tudi vrnili s kakšno takšno reakcijo: ^^

Na samem otoku smo preživeli recimo 5 ur in tako imeli možnost videti res veliko lepot tradicionalne japonske s super barvitim jesenskim ozadjem. Imeli smo tudi organizirano kosilo, seveda v tradicionalni japonski taverni, kjer so nam postregli s super okusno a seveda premajhno porcijo domače hrane. Dali so nam še uro za nakupovanje spominkov in fotografiranje in nato smo se vrnili na avtobus ter proti Osaki. 

Spet smo se kar veliko ustavljali, a nas je večina globoko spala in se razen s par prigrizki, nismo veliko ubadali s tem. Domov sem prispel kar pozno in sicer okrog desetih in dobesedno padel v posteljo, zato tudi nisem imel časa spisati bloga, za kar se oproščam ... To naj bo za danes vse, poleg tega pa se ta teden verjetno ne bo dogajalo kaj posebnega. No, mogoče gremo v petek ven, a to ne bo običajen petek, ker gremo ven s kostumi, ki so nam ostali od noči čarovnic. Bi znalo biti še kako zanimivo! :)

Do jutri, cya! 

DAN 49:

Poln pričakovanj sem se zjutraj podal v nov dan. Precej zgodaj sem vstal, se stuširal in uredil, ker me je ob pol enajstih že čakal taksi pred lokalnim supermarketom. Skupaj s sosedo in še par sošolci (pa tudi drugimi udeleženci) smo imeli danes namreč v planu obisk srednje šole, o katerem sem vam seveda že pravil. Pričakovali smo eno, dobili pa čisto nekaj drugega - vsaj tako je bilo v mojem primeru.

S sosedo sva prva prišla na cilj, kjer ni bilo še nobenega. Spravila sva se v prvo stavbo, kjer so nama sporočili, da morava še malce počakati, ker imajo dijaki še pouk. Vsake toliko časa se je pojavil kakšen dijak in še posebej dijakinje so se nenehno hihitale in smejale. Ko smo se končno vsi zbrali, so se pojavili tudi dijaki, ki so s panoji naznanjali, kdo bo v katerem razredu in tako smo se kaj hitro razdelili. Meni so namenili razred številka 1-7, v katerem je bilo kar 40 učencev. Meni se je to zdelo ogromno, za Japonce pa je to popolnoma normalno. :)

Odpeljali so me v svoj razred, kjer me je že čakala kopica dijakov, vsi v svojih uniformah. Pričakal me je aplavz in seveda sem takoj zardel, ker na to nisem bil pripravljen. Vstopil je tudi profesor, a razen veliko nasmehov ni storil kaj drugega. Rečeno nam je bilo, da bodo imeli dijaki neke predstavitve v angleščini in da bomo mi morali to poslušati in na koncu pokomentirati, dejstvo pa je, da nismo bili deležni prav ničesar od omenjenega. 

Ko smo zaključili s pogledi in hihitanjem (no, to mi je sledilo kamorkoli sem šel ...) so se dijaki posedli, meni pa so namenili kateder, da sem sedel kot profesor pred vsemi. Kar naenkrat je nastala tišina in nisem imel ideje, kaj mi je storiti. Gledal sem dijake in profesorja, ki mi je namigoval nekaj v smislu 'kar daj, saj veš kaj moraš', kar me je le še bolj zbegalo. Vsi so mislili, da vem kaj moram storiti, a žal je bilo čisto obratno. Po parih sekundah neprijetne tišine, ko sem izgubil upanje, da bo profesor končno kaj spregovoril, sem sam začel govoriti o sebi in svoji državi.

Rečeno nam je bilo, da mora vsak v približno desetih minutah v angleščini opisati svojo srednjo šolo in svoja srednješolska leta. Po parih minutah se mi je zdelo, da mi gre kar dobro od rok in besede so mi kar letele iz ust, celo nič se mi ni zatikalo. Problem je nastal, ko sem se malce bolj podrobno ozrl po razredu in ugotovil, da dijaki ne razumejo veliko angleščine in tako nimajo pojma o čem govorim. Malce sem še poskušal posplošiti, a po parih minutah sem enostavno zaključil, ker sem videl, da nima efekta. Profesor me je pogledal, na hitro pogledal dijake in v treh stavkih povzel vse, kar sem sam govoril približno pet minut. Tako sem doumel, da tudi profesor ni imel pojma o angleškem jeziku ... ^^

Večkrat sem jih spodbujal, da naj me kaj vprašajo, če jih kaj posebnega zanima, a razen res osnovnih vprašanj kot npr. 'ti je všeč Japonska?' in 'ti je všeč japonska hrana?' niso spravili iz sebe. Ko so nehali z vprašanjem je spet nastopila neprijetna tišina in tokrat sem jaz profesorju s telesno mimiko namigoval, da naj prevzame in da je sedaj on na vrsti, a nekako me ni razumel in tišina se je nadaljevala. Ker mi je bilo resnično neprijetno, sem začel spet govoriti. Tokrat sem sam postavljal vprašanja učencem in to v resnično simpl angleščini. Seveda niso razumeli nič in sem moral preklopiti na japonščino. -_-"

Ves čas sem se trudil smejati in biti dobre volje, a bil sem resnično zmeden in zbegan. Ko je profesor končno prevzel pobudo in spregovoril, se mi je za trenutek odvalil kamen od srca in upal sem, da bo boljše, a ni bilo tako ... Prešaltali smo na igre, kar mi je bilo zelo čudno za srednješolce stare okrog 16 let. Na plan so potegnili velik list papirja, na katerem je bil osnoven oris obraza, ter zraven dodali kup delov obraza (obrvi, oči, nosove, usta, ...). Cilj igre je bil z zaprtimi očmi poskusiti sestaviti čimbolj 'normalen' obraz, kar mi seveda ni uspelo in posledično se je cel razred hihital kot nor, sam pa sem ostal brez besed. Od takrat naprej sem se skorajda samo smejal in igral dobro voljo.

Sledila je še ena igra, ki smo se jo igrali tudi mi, a ne kot 16-letni dijaki. Na sredino razreda so postavili kup stolov in morali smo hoditi okrog. Ko se je glasba ustavila, se je moral vsak usesti in kdor ni našel stola, je izpadel. Nekako na sredini igre sem opazil, da načrtno igrajo tako, da bi jaz zmagal in posledično sem se odločil, da svojo tezo preverim. Namenoma sem poskušal izgubiti in ostati brez stola, a so igrali tako dobro (oziroma slabo, kakor vzamete), da sem vedno imel stol na voljo in sem moral posledično zmagati.

Za konec sem dobil nekaj malega sladkarij in se kar hitro odpravil iz razreda, da se spet dobim s sošolci, ker smo imeli v planu kosilo na tej srednji šoli. Ko sem jih končno spet srečal, so mi vsi izpovedali svoje izkušnje in prav vsaka se mi je zdela izredno bolj zanimiva kot moja. Nekateri so imeli čajno ceremonijo, nekateri so pripravljali hrano, spet drugi so oblačili kimono, jaz pa sem prekinjal tišino in sestavljal obraze. Prav tako so vsi dobili en kup daril, jaz pa sem s par krekerji v roki zapustil razred. :)

Nočem reči, da je bila slaba izkušnja - ravno nasprotno, bilo je nekaj novega, a siguren sem, da vsi poznate občutek razočaranja, ko pričakujete nekaj, dobite pa popolnoma čisto drugo stvar. Tako nisem bil deležen nobenih predstavitev, nič nisem pokomentiral in svetoval, nisem bil prisoten pri japonskem pouku, nisem uspel uporabljati efektivne angleščine in na koncu tudi nismo bili plačani, kakor so nam obljubljali. Na nek način je bila posebna izkušnja, a se vseeno bolj nagibam k temu, da je bila to le izguba časa.

Naj bo to za danes vse, ura je pozna in kot vedno sem precej utrujen ... ^^

Do jutri, cya!

DAN 46:

Začetek novega tedna je obetal marsikaj. Takoj po končanih predavanjih smo se namreč s par sošolci morali odpraviti na poseben sestanek. Se še spomnite, ko sem vam razlagal, da grem enkrat na japonsko srednjo šolo kot gost poslušat dijaške predstavitve v angleščini? No, to se bo dogajalo ta teden in v ta namen smo imeli včeraj sestanek. :)

Mislim, da smo praktično vsi to vzelo bolj za šalo kot za res, a včeraj smo videl, da je ta srednja šola vse skupaj vzela še kako resno. Prinesli so nam celo kup brošur in mini darilca. Povedali so nam, da imajo za nas organiziran zastonj prevoz, kar pomeni, da me bo taksi pobral ob točno določeni uri pred mojim stanovanjem in me odpeljal direktno do šole, kjer bodo vsakega posebej z napisi pričakali dijaki in odpeljali v svoj razred. Tam bomo poslušali predstavitve dijakov in na koncu pokomentirali, pohvalili ali pokritizirali. Vsakemu bodo pripravili tudi posebno kulturno izkušnjo, tako bo recimo Jasmin dobila kimono in zanjo bodo uprizorili čajno ceremonijo, medtem ko bo spet nekdo drug dobil porcijo okonomiyakija.

Ne vem kaj čaka mene, a sem prepričan da bo zabavno. Vsak mora poleg komentarjev predstaviti še sebe in svoja srednješolska leta, ker so tako želeli tukajšnji dijaki. Najprej sem mislil, da bo to par minutk na kratko, a so nam postavili kar lepo mejo ("samo") desetih minut. Očitno bom moral pripraviti še poseben govor ... ^^

DAN 47:

Nič posebnega se ni zgodilo danes poleg ogromnega kupa nalog, ki sem jih prejel od profesorjev. Z novim tednom so mi zadali resnično veliko dela in tako vsak dan kar nekaj časa ždim za mizo in kracam po papirjih in čitam bukve. Jutri imamo spet tradicionalno sredino jutro, kjer se družimo z japonskimi študenti in sigurno bo spet zabavno. Sploh sedaj, ko imamo na razpolago kar lepo število kompletov hanafude.

Sicer je Okinawa že kar nekaj dni za nami, a še vedno so aktualne šale na njen račun. Danes je celo na plan prispel video, ki smo ga snemali skozi celotno potovanje. Vsebuje vse od ogromnih količin že omenjene hrane do klofutanja kobre, ki sem ga prav tako omenil, konec pa je poseben bonus, ki ga sicer ne odobravam, a nimam kaj. Uživajte! :)

OPOZORILO: Pesem gre izredno hitro v ušesa in težko se je znebite ... :P

Do jutri, cya!

DAN 44:

Po kar uspešnem treningu z ekipo, je bil čas za športni festival Univerze v Osaki - zelo za šalo malo zares smo se dejansko prijavili na nogometni turnir. Kljub temu, da so bile ekipe načeloma z osmimi člani, smo mi pripeljali 18 ljudi, da bi se ja lahko čimveč ljudi imelo dobro. S tem namenom smo pripeljali celo punce. :)

Zbrali smo se že ob devetih zjutraj, da smo dali skozi vsa žrebanja in navodila. Ker smo bili zadnja ekipa po žrebanju, smo začeli šele ob 11:30, tako da smo imeli še čas za zajtrk. Vmes sem moral pomagati še kot stranski sodnik na eni izmed ostalih tekem, kar je bilo precej zabavno.

Na koncu smo sicer izgubili obe tekmi s 3:0, a glede na to, da so bili naši nasprotniki izjemno močnejši (nekateri so v preteklosti celo igrali za japonske mladinske reprezentance), se nihče ni niti malo sekiral. Vsi smo se imeli super, bili smo najšibkejša ekipa, a smo imeli največje srce in največjo bazo navijačev. Poleg tega pa se je igralo na pesku in le redko kdo pri nas je imel ustrezno obutev ... ^^

Nekateri izmed naše nogometne ekipe so bili kasneje prijavljeni tudi za košarko, tako da smo se vsi preselili v dvorano. Ker se vsi prijavljeni igralci v tej ekipi niso prikazali, sem moral priskočiti na pomoč, kljub temu, da sem bil že kar konkretno utrujen. Bili smo kar solidna ekipa in po eni zmagi in enem porazu na koncu zaključili po skupinskem delu na žalost s preslabimi rezultati za napredovanje. 

Počakali smo še na rezultate ostalih 'naših' ekip in se počasi odpravljali proti domu. Z dvema Dancema smo bili tako sestradani, da smo morali obvezno še na večerjo in tako smo pristali v italijanski restavraciji. Kar tipično smo naročili ogromno hrane, ker so porcije precej majhne. Posledično so naši krožniki vsebovali: paradižnik in mocarelo, školjke, špagete, česnove kruhke, 3 pice, 2 zrezka z zelenjavo, pečene piščance in riž. Vse to samo za tri ljudi je pomenilo konkretno polne želodce in kar velik problem ob povratku domov. :)

DAN 45:

Tipično nedeljski dan je seveda poln domačih opravil. Deževen dan mi je omogočil kar zaslužen spanec in tako imam po vsem delu sedaj precej časa tudi zase. Jutri začenjamo z novim študijskim tednom in v soboto se za vikend selim v Hiroshimo. ^^

Do jutri, cya!